Sem Metličanka, ki jo je poroka z Otočanom pripeljala čez Gorjance. V štirinajstih letih sva si z možem ustvarila družino, najprej enega otročka, pa drugega, življenje je teklo s svetlobno hitrostjo, saj vemo kako to gre… Pa vendar se v vseh teh letih nikoli nisem počutila, da resnično pripadam tej skupnosti, da sem njen del. Nekaj je manjkalo. Vse to pa se je spremenilo z mojim prihodom v Teater Otočec.

Povabilo je priletelo čisto nenadoma, me presenetilo in seveda sem bila skrajno ponosna in počaščena, saj je bila ta gledališka skupina zame vedno nekaj posebnega, nikoli pa nisem niti pomislila, da bi bila jaz za kaj takega sposobna. Kje pa! Ampak nikoli ne reci NIKOLI. In ponosna sem nase, da sem zmogla!!!! To je bil velik izziv v mojem življenju. Za vse sem najbolj hvaležna Jerneju, ki je čudovit človek in režiser, ki nas pozna bolje kot sami sebe, ki vedno reče tisto kar potrebuješ, da zaupaš vase in potem tudi uspeš. Hvala Jernej.  Poleg same igre pa sem spoznala veliko novih ljudi, za katere lahko rečem, da so enkratni, čudovito smo se ujeli, vsi po vrsti in postali res ena velika družina, za kar sem hvaležna vsem!

Jernej: Suzana je tipična Belokranjka, ki se je že dodobra ustalila v našem kraju, pa tudi v našem teatru (primerjam jo lahko zato, ker imam tudi sam Belokranjko za ženo). Glede na to, da sem jo povabil k sodelovanju jeseni leta 2007 z vlogo stevardese v komediji Stevardese padajo z neba, res nisem pričakoval, da bo s takim veseljem in tako zavzetostjo ter resnostjo pristopila k delu v teatru. Pa čeprav od vsakega to pričakujemo. Začetni strah in trema, kako se bo vklopila v skupino, saj do tedaj ni bila pretirano vključena v družbene dejavnosti v kraju, sta bila odveč. Javno je pred vsemi izrazila zadovoljstvo z delom v skupini, kar je dalo zgled, veselja in poguma tudi drugim sodelavcem v skupini.

Kljub temu, da zahteva delo igralca veliko dela ne samo na vajah, pač pa tudi doma in še kje, je njena ljubezen do igranja na odru prišla do izraza že ob prvi njeni prej omenjeni vlogi. Enako zavzetost in požrtvovalnost pa kaže tudi v letošnji predstavi. Pa vendar njeno delo ni bilo samo na odru, velikokrat se spoprime s težavo tudi na tistem področju, ki ni neposredno povezano z igro na odru. Ukvarja se tudi z organizacijami iger na drugih odrih, kjer lahko nastopamo. Njena prisotnost v skupini popestri dogajanje tako na odru kot izza odra. To pa kaže na dobro razumevanje vseh v skupini. Upam, da kljub selitvi v nekaj kilometrov stran oddaljen novi dom, to ne bo vplivalo na odločitev o tem, ali bo še sodelovala na odru.