|
Nekako sem že v letih, ko začnemo obujati spomine. Kar daleč nazaj moram pobrskati, da se spomnim začetkov v našem gledališču. Odigral sem kar nekaj vlog, verjamem, da je bila tudi kakšna uspešna med njimi. Včasih sem imel na odru kakšno mlado ljubico, danes pa sem pri 92 letih pristal v domu za ostarele. Takšna je pač naša usoda. Soigralci so prihajali in odhajali, naše gledališče pa je preraslo v teater. Mislim, da ne samo po imenu.
Vedno sem si želel, da bi kvaliteta naših predstav rasla, nisem se strinjal s tistimi, ki so bili prehitro zadovoljni. Morda komu to tudi ni bilo všeč. Vendar tudi dobro je lahko boljše.
Teater Otočec v nove zmage naprej!
Jernej: Eden najstarejših članov v gledališki ekipi je tudi Zdene. Prisoten je praktično od ustanovitve amaterskega gledališča na Otočcu. S krajšim premorom pred leti je sodeloval v številnih gledaliških igrah. Njegove izkušnje, ki izražajo talentiranost in veselje do igranja na odru, imajo za posledico odlično odigrane dodeljene vloge. Tako je Zdene vzor ostalim igralcem. S svojim načinom razmišljanja in včasih drugačnim pogledom velikokrat pripomore k izboljšanju nekaterih odrskih situacij.
Suzana: Kaj povedati o nekomu, ki ga poznaš le pol leta? Zdene je en prav prijeten gospod. Za tega gospoda jih bom najbrž še slišala, ampak kar je res, je res. Je malo bolj resen, za razliko od nas drugih, simpatičen, vedno dobre volje, nikoli nima problemov s tekstom, kot igralec pa – kapo dol. Smeha še pa še. Zagotovljeno! Pri njemu vedno zgleda vse tako enostavno, pa vem, da to ni res, saj se moraš vedno za vsako stvar potruditi, ravno tako pri igri. Je zgled vsem nam mlajšim, novopečenim igralcem.
|
