˝Kako torej? Bomo šli v soboto na pohod? Valentinovo je že mimo!˝

 
Je vprašal Martin. In tako je bilo dogovorjeno.

 
Tudi letos smo organizirali pohod, PoValentinov pohod.

 
Dobili smo se kar pred šolo na Otočcu in jo mahnili do prve postojanke; Stari grad. Malo nad Ribnikom smo se pogreli s kuhanim vinom. Potem pa smo čez Kote nekako prišli do gozda, v katerem se skriva izvir Lešniškega potoka. Gladko kamenje, kot da bi prišli precej višje v hribe.

 
Na travniku ob robu gozda nas je pričakalo sonce. Izkoristili smo ga za martinčkanje/fotografiranje.

 
Spustili smo se v dolino – potoček. Spet izvir Lešniškega potoka. Jaz pa zmedena. No, ampak kmalu so me razsvetlili in mi povedali, da je Lešniški potok pravzaprav sestavljen iz dveh potočkov. No, pa vem nekaj novega.

 
Skozi gozd – beri blato – seveda Nina stopi v največjo blatno lužo – in ima mokre nogavice – smo prišli do Golušnika. Odpravili smo se proti Trški gori.

 
Zidanice.

 
Ja, seveda se je bilo potrebno pri kakšni tudi ustaviti in malo pokramljati. Deci ga spiti… ali dva...

 
Čez Rupe smo se spustili v Črešnjice. Tam so me že pošteno bolele noge. V dolini pa še eno okoljsko presenečenje – slap Kobila. No, pa vem nekaj novega 2x.

 
Samo še zadnji vzpon (uf je šlo težko) in že smo na cilju pri Martinu pri zidanici. Tam pa same dobrote. Krompirjevi ocvrtki pa tlačenka pa krompirjeva solata in seveda golaž. Menda je bil zelooo dober! K dobri hrani sodi tudi dobra pijača in glasba. Ja, tudi zaplesali smo. In imeli fotosešn. Pa pantomimo. Skratka, spet smo skupaj preživeli zanimiv, pester in zabaven dan.

 
Hvala vsem za dobro voljo in upam da se nas naslednje leto zbere še več.

Fotogalerija

Nina