Vtisi igralcev

Zgodilo se je; KC Janez Trdina Novo mesto

Metka - Nina Brgan

Pa se nam je zgodilo!
Napolnili smo dvorano Kulturnega centra Janeza Trdine!

 
Že ko smo pred nastopom nalagali sceno in pripomočke na tovornjaček, mi je srce utripalo hitreje kot ponavadi. Ko smo se peljali proti dvorani, je že bilo. In ko smo prispeli tja, sem imela občutek, kot da mi bo srce skočilo iz prsi.
Ampak potem smo začeli sestavljati najin dom in se spreminjati vsak v svoj lik. Na tremo sem popolnoma pozabila. Zadnje pol ure pred dvorano pa se je v mojih prsih odvijal srčni maraton. Še posebno, ko sem kukala mimo zavese in opazovala, kako se dvorana polni.

 
Topli, nasmejani obrazi, željni zabave in smeha.

 
Vključila sem sesalec in akcija. Adrenalin se je sproščal.
Publika se je odzivala na vsako našo besedo, na vsak naš gib.
Njihov smeh nas je polnil, me je polnil z dobro voljo in željo po še boljši igri.

 
Pozabila sem na publiko in postala Metka. V igranju sem uživala in se zabavala kot že dolgo ne. Tudi publika je uživala in nas skozi celo igro nagrajevala z močnimi aplavzi in posrečenim smehom.

 
Hvala vam, bili ste svetovni!

Gita - Brigita Macedoni

15. 2. 2011, to je dan, ki se ga je dobro zapomnit.

 
Moja vloga je kratka, a sladka, pravi režiser. In res je tako.
Uživala sem že na samem začetku, čeprav pridem na oder zadnja, čutila sem polno energijo med igralci.

 
Kar se pa publike tiče, nimam besed.

 
Pohvale so prihajale takoj po predstavi,  nasednji dan in še danes.

 
Želim, da bi bilo takih predstav še in še.....
  

Nisem igral, pa sem imel tremo kot vsak posameznik na odru. In to zato, ker je vsak nastop izviren ne samo s strani igralcev ampak tudi režiserja. In se je začelo. 19:30 – uvodni avizo in pozdrav telefonom za uro in pol (spet niso vsi slišali, ti – ti telefoni), 19.35 – zavesa se odpre, luč zasveti, sesalec dela in pok – nič še nismo naredili, nič še nismo rekli, pa je že polna dvorana smeha, 19.36 do 20.57 – specialno odigrana predstava. Pa ne po moji zaslugi, po zaslugi igralcev. To pomeni samo eno: lahko je biti dober režiser, če imaš za sabo dobro usklajeno in talentirano ekipo igralcev. Če je igra dobro odigrana, vsi hvalijo igralce, če je igra slaba, nihče ne krvi igralcev ampak kdo je to spravil na oder. In prav je tako. To je uspeh desetih igralcev, ki so vsak zase poudarjali svojo posebnost (ne samo odrsko, ampak tudi življenjsko).
 
»Ampak tisti, kaj je že, arestant, tisti je bil pa ORIGINALEN. Je bil ta res vaš igralec ali ste si ga sposodili iz Doba« – so bila vprašanja iz publike po predstavi. Robi , daj povej, da si to res ti in da to ni res, da ti dejansko si to, kar igraš, kaj ne da ni? Ja pa ja de ja de. Hec.
 
Sicer pa, spoštovano občinstvo iz KC Janeza Trdine, odlični ste bili, dihali ste z nami, igralci pa z vami. Zahvaljujemo se vam za obisk in – se vidimo v naslednji…
 
Šef.